G D

To mi pravila je moja mama,

G D

da nekoč v mestu je živela dama:

C D e

lep obraz, lasje, še lepši stas.

G D

Vsi možje po njej so koprneli,

G D

cele dneve pod njenim oknom so sedeli,

C D G

saj včasih zapela je naglas.

G D C G D C D G

Laj, laj, laj,…

vsem nalahno se je le smehljala

in možje so jo zasuli s šopki rož.

Ploskali so in z nogami topotali,

naj še zapoje so moledovali.

In ona je ustregla želji vročekrvnih mož:

Laj, laj, laj,…

prišel je on, ki ga še ni poznala,

visok in mlad in lep… in vso jo je prevzel.

S pogledom svojim jo je kar zažigal,

v njenih se očeh je ves čas dvigal.

In nazadnje peti je začel:

Laj, laj, laj,…

Že čez nekaj tednov sta se vzela,

kmalu dva otroka sta imela,

eden izmed njiju sem tud jaz.

Po njej podedoval sem vso lepoto

in po njem vso moško sem krasoto, a po

obeh svoj BOŽANSKI GLAS :

Laj, laj, laj,…