Na smrt sem se prestrašu, ko prvič

sem spoznal, da dolga suha prekla

A

iz otroka sem nastal. In da moj velik

A₇ E

nos bolj krivo se drži, in frizura moja

H₇

vsepovprek štrli. Madonca, saj sem

A

grši kot zvonar v Notre Dame, me

E H₇ E

nobena ženska marala ne bo!

Pa sem zastokal:

E A fis E A E

O, mama, kaj naj nardim, o mama, kaj naj nardim,

mama, mama, mama, mama,

E A fis

o, mama, kaj naj nardim,

E H₇ E H₇

kako naj kompleksov se znebim?!

Prijatelj mi je djal: “Je s tabo v redu

vse in prav? Poglej ta špeh, ki name

se z leti je nabral, in pleša mi ratuje,

se preveč znojim, ko je najmanj

treba, pa na vso moč zardim.

Madonca, saj sem grši kot zvonar v

Notre Dame, me nobena ženska

marala ne bo!”

Pa sva obadva zastokala:

O, mama,…

Prisedel je prijatelj, je dejal: “Čist v

redu sta oba, poglejte raje mene,

zobje vsi krivi so, najhuj pa je, da

spadam med pigmejsko nacijo.

Madonca, saj sem grši kot zvonar v

Notre Dame, me nobena ženska

marala ne bo!” Pa smo vsi trije

zastokali:

O, mama,…

Tri ure smo ga pili, vsak v svoje

sebi prišli spet. Opazoval smo

ženske, to bil je šele hec, a veste,

na konc koncev je luštno biti dedc.

Ženske so še slabše, čist vsaki kaj

fali, se bo za vsasga našla kakšna,

lahko smo brez skrbi ! Takrat so pa

ženske zastokale:

O, mama,…