A d

V gostilni sami smo, pijača in jaz

E a

in kelnarca, ki ima sovražen izraz.

V špeglu pri šanku dolgočasen je program -

Nikogar ni, ki z mano mal' bi pokramljal,

nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.

Ko kelnarca ob polnoči me ven spodi

le ena misel mi po glavi roji:

|:Mene ne, ne, nihče nima rad.

Mene ne, ne, nihče nima rad.

Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne

mene nima, nima rad.:| (2x)

Le kam odšle so množice ljudi,

kupi glav in rok in nog in teh stvari?

Podnev' jih tolko je, da je mesto kot osir,

zdaj pa nobenga ni nikjer.

Utrujeno moj korak udarja v tla,

Le polna luna od zgoraj vame zre

in me sprašuje: "Ja pobič, kva pa je?"

|:Mene ne, ne, nihče nima rad.

Mene ne, ne, nihče nima rad.

Mene ne, ne, nihče nima rad.

Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne

mene nima, nima rad.:| (2x)

Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,

nimam brade, nimam pleše, tud prijatlov ne.

Ko naokol divjam, me nihče ne vpraša kam.

Tako zelo, zelo sem sam.

Še rib'ca mi je crkn'la, kanarček je zbežal,

za psa sem zvedel, da se je med klošarje podal.

Morski le prašiček z mano zdaj živi,

pa le žre in lula, žre in kaka, zame mar mu ni.

d a

Zato nabiram rože, rože, rožice,

d a

brišem si solze, solze, solze solzice.

d a

Dol z neba pa ravno prav en mal kaplja.

d E

Na svetu ni človeka bolj nesrečnega.

Mene ne, ne, nihče nima rad.

Mene ne, ne, nihče nima rad.

Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne

mene nima, nima rad.:|